Besedna umetnost za svoje izražanje uporablja jezikovna sredstva. Iz njenega debla se razraščata dve veji: slovstvena folklora in literatura. Literatura je umetnost knjižnega jezika, slovstvena folklora je umetnost narečij. Slovstvena folklora je prvotnejša, saj njen nastanek sega v čas izrekanja človeške besede sploh, najstarejše svetovne literature pa so nastale šele pred nekaj več kot štiri tisoč leti, vendar so po zaslugi pisave kmalu pridobile vsestransko prednost pred slovstveno folkloro. Meja med tema dvema razmeroma samostojnima sistemoma ni neprepustna, saj gre enkrat za občutnejše, drugič za komaj zaznavno medsebojno vplivanje tako glede na snov kot način upovedovanja. Pričujoče delo predvsem utrjuje spoznanje o slovstveni folkloristiki kot samostojni filološki vedi.