Za Soncem in Luno je najsvetlejše nebesno telo Venera, zato je ta planet imel tudi v Mezoameriki pomembno mesto v kozmologiji in religiji. Venero je personificiral Quetzalcóatl, eno najpomembnejših in najkompleksnejših mezoameriških božanstev: bil je stvarnik, bog življenja in rodovitnosti. Nekatere različice mita, v katerem Quetzalcóatl nastopa kot svečenik in tolteški vladar, pripovedujejo, da se je po odhodu proti vzhodu spremenil v zvezdo Danico, torej v Venero. Če so tako vzvišenega boga enačili z Venero, je ta planet moral imeti izjemno pomembno vlogo. Božanska zvezda se tako pojavlja kot protagonist številnih mitov in verovanj~bila je predmet predanega čaščenja, obenem pa tudi potrpežljivega opazovanja in preučevanja. Avtor podrobno spregovori o tem, zakaj je bilo to nebesno telo tako edinstveno, kakšen pomen je imelo v kulturi in kako je vplivalo na življenje tedanjih ljudstev. Delo je v španskem izvirniku izšlo leta 1996 v Mehiki.