Kompendij o glasbi (Compendium musicae), napisan leta 1618, je prvenec največjega francoskega filozofa Renéja Descartesa, ki je svojo filozofsko pot začel prav z razpravo o glasbi. Izhajajoč iz splošnih ugotovitev, nekakšnih aksiomov o zaznavanju in dojemanju, se Descartes loteva osnovnih glasbenih prvin, ritma in intervalov, pri čemer utemeljuje njihove značajske lastnosti v lastnostih njim ustreznih matematično izrazljivih razmerij. Na tej osnovi Descartes razloži oz. utemelji kompozicijsko strukturo glasbe. Descartesovo delo je predvsem glasbenoteoretsko, vendar se v njegovem pogledu na glasbo teoretično razpravljanje o njej po eni strani navezuje na akustična preračunavanja, po drugi pa vodi h glasbenoestetskim in glasbenopsihološkim sodbam. Descartesovo besedilo je strogo znanstveno – v smislu 17. stoletja –, hkrati pa bogato psiholoških ocen in opazk, ki pričajo o njegovi osebni izkušnji z glasbo.