Vipavska dolina in Goriška (delno v Italiji, delno v Sloveniji) sta bogati z različnimi tipi arhitekture. Tu so se ohranili številni srednjeveški in renesančni gradovi, baročne palače in predvsem vile in dvorci. Monografija analizira posamezne primere poznorenesančnih in baročnih vil (okoli 1600–okoli 1800) teh dveh pokrajin, ki sta bili nekoč združeni v eno politično enoto – Goriško grofijo. Poleg tipološke definicije vile je predstavljen razvoj vile od antike do 19. stoletja, različni, glede na funkcijo ločeni, tipi vil in zgradba vile s formalnega vidika. Vile, obravnavane v tej monografiji, so na podlagi njihove funkcije razdeljene v dve večji skupini: podeželske in primestne vile, vsi primeri pa kažejo, da je bilo na Slovenskem v 17. in 18. stoletju zgrajenih kar nekaj vil, vendar pa so geografsko omejene na pokrajine, ki mejijo na Furlanijo-Julijsko Krajino, ta pa je bila nekoč teritorij Beneške republike.