Zbornik vključuje besedila treh temeljnih avtorjev zgodovine znanosti in filozofije francoskega razsvetljenstva. Georges-Louis Leclerc de Buffon (1707–1788), največji prirodopisec osemnajstega stoletja, se v uvodni razpravi svojega monumentalnega Prirodopisa (1749–1788) zavzema za specifičnost znanosti o življenju, v poglavju “Osel« pa ponudi presenetljivo izdelan pojem evolucije. Newtonski fizik Pierre-Louis Moreau de Maupertuis (1698–1759) v Eseju o nastajanju organiziranih teles (1754) sistematično in na eksperimentalni osnovi opredeljuje načela dedovanja in se s tem umešča med napovedovalce Mendlove genetike. Enciklopedist Denis Diderot (1713–1784) v Mislih o interpretaciji narave (1754) v slogu Francisa Bacona analizira položaj znanosti v svojem času kakor tudi logiko znanstvenega raziskovanja samega. Vsi avtorji v središče svoje refleksije postavljajo znanost o življenju – biologijo. Pretresajo njene temelje in metodo ter se zavzemajo za njen razvoj. S tem korenito preoblikujejo znanstveno razumevanje živega ter metode preučevanja živih bitij in življenjskih procesov.